Na ponedeljkovo jutro, nekoč imenovanega dneva mladosti, 25. 5. 2026, smo se v okviru bralnega krožka Beremo v temi Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Novo mesto, odpravili na krajšo ekskurzijo po Dolenjski. V začetku maja smo prebrali knjigo Skrivnosti z Otočic avtorice Amalije Jelen-Mikša in se že na takratnem srečanju dogovorili, da si bomo ogledali glavne točke, ki se pojavljajo v omenjeni knjigi. Naša člana Rezka in Brane Arnuš sta se predhodno dogovorila z našimi sogovorniki tako na Otočcu kot v Beli Cerkvi in najavila naš obisk.
Najprej smo se odpeljali do Starega gradu nad Lešnico, kjer sta do smrti živela grof Rudolf in njegova sestra grofica Albina Margheri–Commandona. Rudolf in Albina sta bila dva od petih potomcev zadnjih lastnikov tako Starega gradu kot gradu Otočec, rodbine Margheri–Commandona. Žal si gradu nismo mogli ogledati, ker je v lasti tovarne Krka, d. d., Novo mesto in trenutno vstop v notranjost gradu ni možen. Prebrali smo zgodovino gradu, ki je navedena na informacijski tabli in stoji pred vhodom v grad ter nato občudovali pogled z gradu. Pogled se odpre na celotno novomeško dolino ob reki Krki in mogočne Gorjance, pa vse do Kočevskega roga, Ljubna, Sedlate gorice (Pogorelec) in smučišča Gače.
Nato smo se odpravili do Otočca (nekdanjega Šempetra, Št. Peter), kjer nas je sprejel tamkajšnji župnik Jože Rački. Odklenil nam je grobnico rodbine Margheri–Commandona, ki se nahaja na otoškem pokopališču desno od cerkve. Grobnico so postavili omenjeni grofje. V njej so pokopani: Albin Margheri–Commandona in vsi njegovi otroci Rudolf, Albina, Kathinka, Rodriga in Florentina ter njen mož Ivan Jordan. Ivan Jordan ni bil plemiškega rodu, bil je hlapec oz. konjar na gradu Otočec, kjer je spoznal Florentino. Kljub stanovski razliki in nasprotovanju njene družine je bila ljubezen med njima premočna, zato sta se navkljub vsemu poročila. Rodil se jima je sin Albert, ki se je ob koncu 2. svetovne vojne preselil v Avstrijo. Florentina in Ivan pa sta do smrti živela na lovskem dvorcu v Draškovcu. Po navedbah otoškega župnika so poleg omenjenih v grobnici pokopana vsaj še dva pokojnika iz plemiške rodbine, čigar žare so prinesli iz Avstrije. Carl de Villvicencio Margheri je umrl leta 1972, a so njegovo žaro z nagrobnikom v grobnico prinesli okoli leta 1994. Takrat naj bi bila prenešena še ena žara pokojnika, ki naj bi bil v sorodu z družino Margheri–Commandona, vendar v grobnici žal ni nagrobnika. Carl oz. Karel je bil posinovljenec Rodrige Margheri–Commandona in je tako bil tudi zadnji plemiški potomec omenjene rodbine, ki je imela v lasti grad Otočec. Po 2. svetovni vojni je grad Otočec postal last Občine Novo mesto, leta 1999 je bil grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in prešel v državno last. Grad Otočec je bil predelan v petzvezdični hotel pod okriljem Term Krka, d. o. o. Znano je, da si je Karel de Villvicencio prizadeval povrniti lastništvo gradu Otočec, vendar menda ni uspel dokazati slovenskega porekla. Kot zanimivost smo izvedeli, da je bila leta 1994, ko so bile tudi prinesene žare pokojnikov v grobnico, na gradu Otočec poroka Christine Margheri, vnukinje zadnjega predvojnega lastnika gradu Otočec (predvidevamo, da je bila Karlova vnukinja). Poroka naj bi bila kraljevsko navdihnjena, a je menda po slovesnosti ostal neporavnani dolg celotne ceremonije.
Na žalost je grobnica grofov Margheri–Commandona v slabem stanju, saj za njo že leta nihče ne skrbi. Pri prodaji Starega gradu naj bi bilo navedeno, da mora (vsakokratni) lastnik Starega gradu poskrbeti za vzdrževanje grobnice. Kar pomeni, da bi za grobnico morala poskrbeti trenutna lastnica, Krka, d. d., Novo mesto. Župnik nam je povedal, da so grobnico nedavno odprli, da bi preverili stanje v njej, saj so se ob levi strani grobnice z zunanje strani začeli posedati temelji. A kot pravi je za sedaj v sami grobnici vse v redu.
Z veseljem smo si ogledali še samo cerkev sv. Petra in prisluhnili zelo zanimivi pripovedi župnika Jožeta Račkija. Naj omenim le eno zanimivost v cerkvi, in sicer se na levi strani cerkve nad zakristijo nahaja prostor, s katerega je lahko gospoda spremljala cerkvene obrede in se pri tem izognila mešanja s preprostimi ljudmi. Gospoda je poskrbela tudi za poslikavo oz. fresko tega dela cerkve.
Pot nas je vodila do gradu Otočec, kjer so nam prijazno dovolili ogled lovske sobe in restavracije. Sprehodili smo se tudi po otoku in občudovali lepote grajskega poslopja in še lepše narave, ki obkroža ta prečudoviti otoček. Prav tu se opazi kar nekaj otočkov na reki Krki in prav zaradi njih naj bi ta kraj nekdaj imenovali Otočice (povzeto iz knjige Skrivnosti z Otočic Amalije Jelen-Mikša).
Nadaljevali smo pot do Bele Cerkve. Bela Cerkev je imela pomembno vlogo v življenju rodbine Margheri–Commandona, nenazadnje sta se tam na skrivaj poročila Florentina in Ivan Jordan, brez velikega pompa in blišča in to navkljub neodobravanju brata in sester. Bela Cerkev je t. i. prafara, pražupnija, kar pomeni, da »je v Rimskokatoliški Cerkvi najstarejša cerkvena ozemeljska enota, s središčem pri cerkvi, s krstno in pogrebno pravico, in sicer na ozemlju, ki ga predhodno ni zajemala kakšna že obstoječa župnija«. (Pražupnija, b. d.). V Beli Cerkvi nas je sprejel župnik Jože Nemanič in z nami delil zanimive prigode iz svojega življenja in dolgoletnega župnikovanja v Beli Cerkvi (31 let). Predstavil nam je cerkev sv. Andreja in med drugim povedal zanimivost o postavitvi same cerkve. Pred oltarjem, skoraj na sredini, se na tleh nahaja točka. Zakaj je posebna? Ker ob enakonočju skozi glavna vrata posije sonce naravnost v to točko, prav tako sonce v to točko posije skozi stransko levo in desno okno cerkve ob poletnem in zimskem solsticiju in tako tvori križ, Andrejev križ.
Ob zaključku naše kratke ekskurzije pa smo se odpeljali še do lokacije, kjer je v srednjem veku obstajal še en otok na reki Krki in je po arheoloških ocenah obsegal kar 21,2 ha. Cerkev sv. Nikolaja se nahaja med vasema Dobrava in Drama in je bila del t. i. srednjeveškega trga imenovanega Gutenwerd v okljuku Krke na Šentjernejskem polju, danes bolj znanega kot Otok pri Dobravi. Pot proti Novem mestu nas je vodila do Šentjerneja, kjer smo bili pozorni na Draškovec. V dvorcu Draškovec, ki od leta 1966 žal ne stoji več, sta do smrti živela Florenina in Ivan Jordan.
Tovrstne izkušnje podkrepijo informacije o prebranem v knjigah, ki jih beremo v okviru bralnega krožka Beremo v temi. Prav tako pa nas spodbudi k dodatnem raziskovanju naše preteklosti in nenazadnje k dialogu ter razmišljanju o vseh pridobljenih podatkih. Dogovorili smo se, da bomo tudi v bodoče, če bo le mogoče, izvedli podobna raziskovanja naše Slovenije, zgodovine in nasploh kulturne ter naravne dediščine.
Vsa napisana dejstva so povzeta na podlagi informacij, pridobljenih iz omenjene knjige, spletnih virov, informacijskih tabel na samih lokacijah in ustnih virov naših sogovornikov.
Pripravila Vera Jaćimović, 26. 5. 2026
Vir:
Društvo Gradovi Slovenije. (b. d.). Stari grad. https://gradovislovenije.si/project/stari-grad-pri-otoccu
Dvorec Draškovec. (b. d.). V Wikipedija: prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Dra%C5%A1kovec
Gutenwerth. (b. d.). V Wikipedija: prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Gutenwerth
Jelen-Mikša, M. (2020). Skrivnosti z Otočic. Obzorja.
Plemiška dediščina na Slovenskem. (b. d.). Otočec. https://plemiska-dediscina.zrc-sazu.si/gradovi/otocec-2/
Pražupnija. (b. d.). V Wikipedija: prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Pra%C5%BEupnija
Stari grad, Novo mesto. (b. d.). V Wikipedija: prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Stari_grad,_Novo_mesto
Foto: Arhiv V. J.
