»Preveč vojn je na svetu. Raje bi videl, da bi imel manj dela.«
V sklopu cikla Na robu poletja nas je tokrat obiskal Erik Valenčič, ki je v pogovoru s Carmen L. Oven spregovoril o svojem novinarskem delu in aktivizmu.
Erik že vse od svojega 23. leta po vsem svetu od blizu spremlja vojne in njihove posledice: »Že pol življenja hodim v vojne.« Pravi, da so si vse vojne enake v tem, kaj povzročajo ljudem in vedno samo jemljejo: »Kolikor imaš, toliko ti vojna vzame.«
»Vojni novinarji nismo odvisniki od adrenalina, tudi sami pogosto doživljamo travme.« Poleg tega, da na terenu tvega svoje življenje, se velikokrat po vrnitvi domov spopada še z »oceani bolečine« v sebi ter občutki krivde, saj ima v nasprotju z ljudmi, ki jih tam sreča, sam možnost oditi domov, v mir.
Za svojo najnovejšo knjigo z naslovom Poklon Ukrajini – potovanja skozi vojno 2022–2025 pravi, da je knjiga o ljudeh v vojni. »Ko sem prišel tja, so bili ljudje v stanju kolektivnega šoka, družba je bila paralizirana. Občutek nemoči je tisti, ki paralizira in čez to je treba nekako iti.« Izjemnega pomena v vojni je trdnost skupnosti, v kateri si. »To je tisto, kar jih rešuje, da se jim ne zmeša in da ohranjajo trezno glavo.« Knjigo je napisal predvsem za naslednje generacije, ki bodo ključne za ohranitev miru v prihodnje. Njegov največji strah je namreč, da bi vse to zapravili. »V prenekateri družbi sem videl, kako se razpoke v družbi spreminjajo v frontne linije«.
Dodal je še, da v aktivizem ne greš zaradi tega, da boš rešil svet, temveč zato, da sebe pripraviš na ta svet. »S tem, ko pomagaš drugim, hkrati pomagaš tudi sebi. Pomembno je, da smo angažirani v nekaj, v čemer se najdemo. Bojev je veliko in so lahko zelo različni, skupaj z drugimi pa lahko nekaj naredimo«.
